Le malo ljudem je jasno, kaj pomeni preteči Slovensko planinsko pot, pa čeprav jo je okoli 10.000 ljudi že prehodilo. Verjetno vsakič, ko se na tako pot poda katerikoli ultra tekač, tudi sam pozabi na zgodbe, kijih je slišal, če ne celo doživel. Marjan jih je doživel že večkrat, dvakrat pa že postavil rekord. Čeprav je trenutni rekord njegov, poskuša ponovno, da ga bo še bolj zacementiral in dal svojim kolegom in istočasno rivalom še malce težjo nalogo. Glede na odlično organizacijsko strukturo, so možnosti že od starta zelo velike, v bistvu večje, kot kadarkoli do zdaj .Kako dobra in prijazna je družina ultra trail tekačev ali pa še bolje trail in gorskih tekačev, nam pove podatek, da so se domala vsi Marjanovi rivali pridružili na poti že v prvih dneh, da bi mu stali ob strani,bili njegove šerpe in ga bodrili v težjih trenutkih. Pa ga ni bilo treba prve dva dni prav nič bodrit,spremljevalni tekači so se bolj ukvarjali s tem, kako ga lovit. Kot je za Marjana značilno, se je na startu pognal in prve kilometre odtekel tako hitro, kot da se ne podaja na 600 km dolgo pot s 45 višinskimi kilometri, ampak podira rekord na 21 km. Novost je to, da je številčna ekipa ob njem ob prvi krizi že iskala rešitve in tako danes lahko mirno spi v Koči pri izviru Soče, kjer je prijazni oskrbnik pripravil sobo in hrano, ob vprašanju koliko naj bi vse skupaj stalo, pa se je le prijazno nasmehnil. In prav isto so naredili v marsikateri koči na tej poti. To pove veliko, da so to skrbniki, ki so jim gore in podobni projekti prava inspiracija. Hvala vsem!!!Tretji dan se je začel v Vratih ob dveh zjutraj, tako zgodaj, da je bil Marjan že na vrhu Triglava, ko so prvi pohodniki parkirali svoja vozila, da se podajo za njim. Večina ljudi gre na Triglav čez vikend, na dvodnevni izlet, njemu je bil to le vmesni postanek na dolgi poti in že je zdrvel dalje. Žan Karničar je o delu etape od Luknje do Vršiča zapisal: »Z Janijem sva se mu pridružila v Luknji, čez Plemenice so prišli kljub temi kar z dobrim tempom, očitno so bile tiste “markacijske” kumarce nekespecialne … Čez Gamsovc smo šli k da ga ne bi bilo, na Kriških sm pa sam gledou kva je to dedc vasemetou tist jogurt pa žgance. Razor je bil ful lep, debata je laufala. Zaznal se je da ma še kr nekej energije,da je pri sebi, ker je stalno gledou pa opozarjal na najboljše foto in video kadre :). Z Razorja na Prisojnik se je pa greben vleku ko … Stalno smo mu težil za hrano in vodo, ker v takih trenutkih se na to rado pozabi … Zgedal je pa precej precej bolj kot pred petimi leti, tko da na dolgi rok je po moje dobr znak. «Povedal pa še marsikaj več, a Poljski turisti so glasno zaploskali na poti proti Jalovcu, ko smo jim povedali, kdo je Marjan in kaj počne.V Zavetišču pod Špičko se je družinica pohodnikov navdušeno slikala z Marjanom, ko so ga prepoznali iz časopisa. In v teh trenutkih ni Marjan niti za trenutek pokazal, da ga je vroče sonce že zelo zdelalo in ko smo malce kasneje bežali pred močnim dežjem in nevihto v dolino, ga ni toliko skrbelo za nas, kot za pohodnike, ki so morda ostali nekje gori na gori in niso vedeli kam. Vreme mu je do zdaj bilo zelo naklonjeno in tudi tokrat! Če ne bi v odseku od Vrat do Luknje prehiteval za eno uro, bi nas nevihta ujela pred Jalovcem. Ja to so malenkosti, majhni čudeži, pomoč vesolja…ki omogočijo, da majhen človek naredil velik korak. Marjan je res manjše postave, a izredno fizično in psihično močen tekač! »Še nikoli nisem jedel tako dobrih vampov,« je bil vesel Marjan, da je po malce slabem odnosu z želodcem, na Vršiču vendarle lahko spravil vanj malo konkretne hrane, nato pa iz vreče potegnilo ogromno količino kislih kumaric in jih stlačil v usta. Pavza na Jalovcu je bila le kako minuto dolga, potem pa smo že drveli dalje proti naslednjemu žigu v Zavetišču pod Špičko. Tempo je bil še vedno ubijalski, nikoli ne bi rekel, da je človek danes že bil na Triglavu, pa potem Kriških Podih, Razorju, Prisojniku …Po treh pretečenih dneh je glavni moto: hitreje in pametneje. Tako se kilometre poskuša premagati z večjo hitrostjo, ko pa pride čas za počitek, se tega prav tako resno lotimo. Ekipa je pripravljena, postelje
Marjan Zupančič – tretji dan
SPP Marjana Zupančiča – TOREK 21.7.2020 – TRETJI DAN
so postlane. Pa tudi na poti spremljevalci ves čas skrbijo za hidracijo in hrano in čeprav je včasih treba večkrat vprašati in večkrat ponuditi, na koncu Marjan vendarle vnese dovolj hranilnih snovi, mineralov, soli in vode, da ga noge nesejo gor in dol po hribih,V dolini nas je pričakala Marjanova žena Katarina, ki je že dvakrat bila vodja njegove poti, letos pa je mesto z veseljem prepustila večji ekipi Alpe Adria Trail Cup (AATC) in z veseljem pride Marjan bodrit povsod kjer je dostop. In to je Marjanu dodatna motivacija, le komu ne bi bila! Ekipa AATC je tako Marjana položila spat, zdaj pa je treba pripravit vse potrebno za njegov polnočni start proti novi 85kilometrski etapi ter nočni del poti. Prositi koče, da pustijo odklenjena vrata, žige zunaj in morda kakšen nočni obrok. In prav vse koče so pripravljene sodelovati, tudi kuhati sredi noči…o tem pa v nadaljevanju.