Piše: Varineja Drašle iz Spoznaj Prehrano

Projekt Rekord SPP 2020 je več kot uspešno zaključen in zdaj lahko pogledamo celotno sliko Marjanove prehrane. Marjan in ekipa Alpe Adria Trail so si zastavili cilj, da bo Marjan v svojem tretjem poskusu celotno SPP premagal v zgolj 7 dneh, kar se je še zdelo kar malo težko dosegljivo. Marjan je napredoval z nadpovprečnim tempom in sotekači so ga včasih kar težko dohajali. Ne glede na to kako dolga pot je že bila za njim, je bil iz dneva v dan še vedno poln energije, vesel, nasmejan in zgovoren. Čeprav smo ga po izračunu v Ankaranu pričakovali šele v soboto v zgodnjih jutranjih urah, je zadnji žig v knjižico pritisnil že v petek med šesto in sedmo uro zvečer. Padel je nov rekord: 6 dni, 12 ur in 58 minut, s čimer je obstoječi rekord iz leta 2015 izboljšal za neverjetnih 19 ur. Je k temu pripomogla prehrana? Zagotovo.

Čeprav smo se zavedali, da načrtovanje Marjanove prehrane nima veliko smisla, sem pred začetkom vseeno sestavila okviren plan obrokov, ki naj bi jih Marjan užival na poti. V prvi vrsti smo upoštevali logistiko. Kjer je bila možnost dostopa s kombijem, je bilo lahko na voljo več hrane, predvsem pa so bili tam na voljo sveže skuhani in topli obroki. Kjer je bila predvidena oskrba peš, večinoma v visokogorju, so morali spremljevalni tekači hrano nositi v nahrbtniku, zato smo tam načrtovali obstojne, manjše in vseeno dovolj hranljive obroke. Upoštevali pa smo tudi to, da bo lahko Marjan obrok pojedel v kateri izmed planinskih koč. Cilj je bil, da Marjan vsaj dvakrat na dan oziroma na etapo poje nekaj toplega, predvsem pa, da poskušamo doseči, da bo jedel in pil dovolj. Na meni smo uvrstili testenine, rižoto, polento, njoke, kuhan krompir, meso, mlečne izdelke (sir, jogurt, skuto…), jajca, kruh z medom ali marmelado, sendviče, tortilje, palačinke, mlečni riž, kosmiče, različno sadje, oreške, žitne ploščice, čokoladno mleko in celo pico. Upoštevali smo tudi nekaj njegovih želja, predvsem sladoled, ki si ga je leta 2015 večkrat zaželel, pa ga ni dobil. Za pijačo je poskrbel sam, glavnino so predstavljali različni sadni sokovi, športni napitki, cedevita in nekaj brezalkoholnih gaziranih pijač.

No in kaj od tega nam je dejansko uspelo prenesti v prakso? Marjan, ki je sicer znan po tem, da na svojih podvigih jé in pije zelo malo, je tokrat presenetil celotno spremljevalno ekipo in predvsem samega sebe. Vsako etapo je začel s polno skledo čokolešnika. Že prvi dan se je soočil z želodčnimi težavami, zaradi katerih ni mogel ne jesti ne piti. Nadaljevali so v nekoliko počasnejšem tempu, spremljevalci so poročali, da je »mašina prazna«. Celotna ekipa je bila na nogah in z vsemi možnimi ukrepi smo poskušali stabilizirati njegovo stanje. Marjanu so želodčne težave med tekom že znane in bil je prepričan, da bojo v nekaj urah minile. Meni, da je glavni vzrok za težave ta, da ponoči ni imel na voljo nobene tople hrane. Očitno bo že nekaj na tem, saj mu je prve moči povrnila ravno skodelica tople prežganke, ki jo je pojedel v koči na Kamniškem sedlu. Srečanje s Klaro Bajec, ki je istočasno premagovala SPP iz druge smeri, mu je dalo dodatno veselje in motivacijo, še nekaj žlic prežganke, topel čaj in tablete za želodec pa so poskrbeli, da je bil Marjan spet kot nov. Od tu naprej so ga spremljevalci, sicer izkušeni gorski tekači, le še stežka dohajali. Marjan je imel vse do konca poti močan apetit, povedal je kaj mu paše in kaj ne, med potjo pa si je pogosto zaželel kakšne specifične hrane. To je pri takšnem ekstremnem telesnem naporu zelo dober znak. Spremljevalna ekipa je bila ves čas v pripravljenosti in je priskrbela vse kar se je dalo, da bi ugodila njegovim željam. Po poti je pojedel kar nekaj sendvičev, najraje s poli salamo, in sadja. Včasih mu je bolj pasala kisla hrana, spet drugič si je želel sladkega. Pot so pomembno zaznamovale »markacijske kumarice«, kot jih je poimenovala ekipa, ki so jih našli ob neki skali v visokogorju. Kisle kumarice so postale obvezna oprema v nahrbtniku, pridružil pa se jim je še jogurt ali kislo mleko. Zgodilo se je celo, da je kakšen kos hrane dobil kar od kakšnega pohodnika. Pogosto je jedel je v planinskih kočah in celotna ekipa je bila večkrat navdušena nad prijaznim sprejemom in kraljevsko postrežbo. Skuhali so mu ajdove žgance s kislim mlekom, ričet, golaž, štruklje in na Črni prsti so mu naredili celo domač sladoled. Na Vršiču je pomazal kar dve porciji vampov, o katerih je po poti govoril še naslednjih nekaj ur. Držali smo se obljube in občasno si je prislužil tudi kepico ali dve sladoleda, največkrat Planice. V Idriji je začel sanjati o lazanji, a kljub trudu je ni bilo mogoče dobiti v nobeni od bližnjih gostilen. Boštjanova mama se je takoj lotila peke in Marjana so že po poti razveselili z novico, da ga bo lazanja čakala na Predmeji. Marjan se je zdel kot najsrečnejši človek in v šali dejal, da če bi tako lazanjo dobil že prej, bi bil v Ankaranu že dan prej. Tekom cele poti je za žejo pil predvsem vodo, sadne sokove in topel čaj, navdušili pa sta ga tudi dve novi pijači, Aloe vera in Fructalova voda z okusom limete. Zaradi strahu pred ponovnim pojavom težav z želodcem smo omejili vso hrano in pijačo, ki bi lahko potencialno razdražila želodec. Največja odgovornost glede Marjanove prehrane je od prvega do zadnjega koraka ležala na spremljevalni ekipi v kombiju in tekačih, ki so ga spremljali na poti. Skrbeli so, da je imel Marjan vedno na voljo dovolj hrane, bili so njegove »šerpe«, spodbujali in opominjali so ga, da mora jesti in piti ter skrbeli, da so se vse njegove želje glede hrane uresničile. Svojo nalogo so odlično opravili in jim lahko pripišemo kar veliko zaslugo pri doseženem rezultatu.

Pred začetkom poti smo se spraševali, kakšno »super hrano« bo moral Marjan med potjo jesti, da mu bo tak dosežek dejansko lahko uspel. Odgovor je jasen, predvsem dovolj hrane in ustrezne hrane, ki jo zahteva takšen podvig. Marjan je tokrat zares pojedel zanj neznačilno veliko hrane, kar je ob spremljavi nekaj ur spanca ob koncu vsake etape in seveda njegove odlične forme, omogočilo, da mu je uspel takšen, za marsikoga, nepredstavljiv dosežek. Ne glede na to kako dolga pot je že bilo za njim, je bil do zadnjega koraka poln energije, vesel, zgovoren, ob tem pa ves čas držal odličen tempo. Ne samo, da je postavil nov rekord SPP, premagal je celo samega sebe oziroma svoj zastavljen cilj. Že res, da se je za takšen dosežek moralo poklopiti kar veliko dejavnikov, a zagotovo lahko trdimo, da ima tudi prehrana pomembno vlogo. Jasno je, da takšen podvig zahteva nepredstavljivo veliko energije. Čeprav je Marjan tokrat na poti pojedel več hrane, kot jo sicer poje običajno, bi jo pri takšnih potrebah po energiji, zagotovo moral pojesti še več. A že s tem kar je pojedel, je več kot očitno občutno pripomogel k svoji zmogljivosti, kar je verjetno čutil tudi Marjan sam in je tako nadaljeval vse do konca poti. Tešky je v šali dejal, da je Marjan na preteklih dveh poteh pojedel vse skupaj toliko, kot tokrat v enem dnevu. Njegovi sotekači so poročali, da ko se Marjan naje ga ne morejo več loviti in nekateri so etape zaključevali skoraj bolj izmučeni kot on. Morda bi Marjan pojedel celo še več, vendar ni hotel izgubljati časa in je želel delati čim manj in čim krajše postanke, zato si tudi za hranjenje ni vzel ravno veliko časa. Če je bilo mogoče je le kaj malega vzel in pojedel kar po poti ali mimogrede naredil kakšen grižljaj. Tudi večje obroke je jedel (pre)hitro, zato mu je bilo po njih večkrat slabo. Dejstvo je, da je hrana gorivo in brez ustrezne prehrane bi Marjan svoj cilj dosegel mnogo težje, če bi sploh ga.

 

Kaj pa dejanske številke?

O teh pravzaprav ni najbolj relevantno govoriti. Vnos hrane in pijače sem sicer od prvega do zadnjega dne redno spremljali, vendar sem bila pri tem v največji meri odvisna od tega kaj je poročala njegova spremljevalna ekipa, tista v kombiju, ki mu je pridno pripravljala postojanke in pa tekači, ki so tekli z njim in hrano nosili v nahrbtniku. Eni in drugi so svojo nalogo sicer zelo pridno opravljali, vendar je razumljivo, da hrana v vsakem trenutku ni bila prioriteta in tudi o vsakem grižljaju, ki ga je Marjan mimogrede naredil, ni bilo vredno takoj poročati. Vseeno lahko podam okvirne vrednosti, iz katerih si bomo znali predstavljati, kako ustrezna je bila Marjanova prehrana na njegovi tretji SPP.

Najprej sem izračunala okvirno porabo energije. Pri tem sem upoštevala njegovo bazalno presnovo, to je energija, ki je potrebna samo za vzdrževanje osnovnih življenjskih funkcij, brez kakršnekoli telesne aktivnosti, in energijo, ki jo je porabil pri teku oziroma hoji. Privzela sem, da je bil vsak dan povprečno 20 ur na poti, preostale 4 ure pa so bile namenjene počitku in spanju. Na podlagi tega je bila Marjanova poraba energije približno 10000 kcal na dan. To je ogromna številka. Za lažjo predstavo: 10000 kcal pomeni skoraj 3 kg suhih testenin, 2 kg mlečne čokolade, dobrih 6 kg pečenih piščančjih prsi, 10 kg banan in več kot 14 kg kuhanega krompirja. Četudi je ekipa Marjana ves čas hvalila zaradi zanj nadpovprečno močnega apetita in neobičajno velikih količin hrane, se s svojim vnosom takšnim številkam še zdaleč ni približal. Takšno pričakovanje je potrdila tudi analiza zabeleženega vnosa hrane s programom OPKP. Marjan je vsak dan, glede na 7-dnevno povprečje, zaužil slabih 3200 kcal. Torej le tretjino tistega, kar je porabil. Največji vnos hrane, nekaj več kot 5000 kcal, sem zabeležila 6. dan. K temu je v največji meri pripomogla tista težko pričakovana lazanja. Nekaj manj, okrog 4500 kcal, je zaužil tudi 4. in 5. dan. Najmanj hrane pa je pojedel 2. dan, kar sovpada z želodčnimi težavami, ki mu niso dopuščale ne jesti, ne piti. Takrat mu je v celem dnevu uspelo vnesti vsega skupaj nekaj manj kot 1500 kcal. Zelo pomemben je tudi zadosten vnos beljakovin. Upoštevala sem dejstvo, da so pri vzdržljivostih športnikih potrebe po teh precej povišane. Ob upoštevanju Marjanove telesne mase je izračun pokazal priporočen dnevni vnos med 80 in 90 g beljakovin. Glede na rezultate analize z OPKP je Marjan na poti v povprečju zaužil 104 g beljakovin dnevno, kar zadostuje za pokritje njegovih potreb. Tudi razmerje med vnosom vseh hranil je bilo ustrezno. Zaužil je dovolj ogljikovih hidratov, ki so bili njegovo glavno gorivo, in maščob, ki predstavljajo energijsko alternativo pri daljših tekih oziroma pri takšnem tempu, ki ga je Marjan držal med potjo. Ustrezna hrana in pa dovolj hrane sta dva najpomembnejša vidika prehrane, ki sta pripomogla k ohranjanju vzdržljivosti, hitrosti in pozitivnega razpoloženja, ter Marjana pripeljala do cilja v zastavljenem času.